Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček, specializantka nevrologije in kolumnistka je ‘stara duša v mladem telesu sredi norega sveta’ kot je enkrat dejala v intervjuju ob nazivu Ona365. Če bi jo srečali na mariborskih ulicah v njenih priljubljenih bulerjih z všitimi vrtnicami, z veliko torbo, hand made uhani in baretko, si zagotovo ne bi mislili, da je zdravnica. Ibanezova fanica, “raziskovalka rocka na Štajerskem”, zbirateljica gramofonskih plošč in ljubiteljica Pohorja je vse prej kot ‘tipična’.

Mariborčani jo poznamo kot ostrojeznično, nepopustljivo borko za zatirane, ki bo dvignila glas ob krivicah. Spomnimo se je po mnogih akcijah, s katerimi so z društvom Humanitarček lepšali dneve starostnikom in brezdomcem. Idejna vodja projektov Naključna prijaznost, Skriti Božiček brezdomcu, 30 dni za 30 srčnih dejanj, je zasebno predvsem ljubiteljica glasbe v vseh pogledih, športnica in ‘backpackerica’. Živi za danes, za trenutke. Deloholičarka in hedonistka, dva paradoksa? Ki jih lahko združi le ona.

Je Mariborčanka?

“Zdaj menda že” pravi po desetletju bivanja v Štajerski prestolnici. Drugače Štajerka, prej živeča v Velenju, Radečah in Celju. “Zaljubljena sem v Maribor. Sam pogled na Pohorje. Že sama lokacija, ljudje, toplina mesta”.

Je ‘kdaj šarf’?

“Vedno. Če ne bi bila, bi ne bila tu, kjer sem. Že zdavnaj bi lahko zaprli Humanitarčka, že zdavnaj se nehali boriti za zatirane. Tudi do bolnikov? Odvisno. Zaradi moje ‘humanitarne’ vloge se mi nemalokrat zgodi, da me poskusajo malo pretentati, igrati na to struno. A humanitarnost in bela halja sta moji dve povsem loceni vlogi.”

Boris Krabonja in Petra Greiner?

“Carja. Preprosto. Oba sta neomajna, neizprosna, šarf. Delata premike, zbujata ljudi. Ne morem drugače kot ju občludovat. Po mojem sem med nami tremi jaz se najmanj ‘ojštra’.”

Kritika sistema in družbe izhaja iz dejstva da je najlažje komentirati doma, frizerki, v kafiču, a tam nas ne sliši nihče. “Slovensko zdravstvo hiti k skorajšnjem propadu kot Bolt k ciljni črti teka na 100 metrov. Tonemo. Že veliko, veliko let. A zadnja leta se zdi, da ga ne potapljajo samo tisti, ki pišejo zakone, temveč mediji s svojim enostranskim poročanjem. In tudi mi sami, ki naivno verjamemo, da se bodo čudežno skrajšale čakalne vrste … Mar nismo malce prestari za pravljice? A po drugi strani se zdi, da pravzaprav slovenski bolnik zdravnika res ne potrebuje. Dovolj je forum, debata na socialnih omrežjih, površno napisan članek v poljubni reviji, ki se se za prevod ne potrudi, lokalna homeopatinja in nekaj reklam za ‘čudežne prečiščevalne tabletke’.”

Kje je potem rešitev? Če sploh je? “Šele, ko se bomo zaceli zavedati, da zdravniki nismo izbrali svojega poklica z namenom, da bi škodili ljudem in šele, ko bodo bolniki razumeli, da smo vsi, tako oni kot mi omejeni s trenutno zakonodajo, šele, ko bomo stopili skupaj si lahko obetamo spremembe. In to takšne, ki ne bodo le na papirju. Isto velja za socialo. Spremembe so mogoče le, če vsi gledamo v isto smer.

Zakaj ima toliko n-jev pa nismo izvedeli. Morda zato, ker vsak opise en del nje – navihana, neizprosna, nasmejana.