Tiskane izdaje
Stoto obletnico začetka prve svetovne vojne je izvirno proslavil Multimedijski center RTV Slovenija, ki je povabil k sodelovanju vse, ki v pisni ali slikovni obliki hranijo spomine na svetovno morijo.
Ob začetku vojne pred sto leti je leta 2014 odprl posebno spletno stran z različnimi vsebinami na to temo, s prispevki pa so lahko sodelovali tudi posamezniki.
Tako je uredništvo pridobilo tudi dnevnik, ki ga je več kot štiri leta pisal Filip Jurkovič in ga z Založbo kaset in plošč RTV Slovenija izdal v knjigi Pa zbogom, junaki ...: vojni dnevnik Filipa Jurkoviča (1914–1918).
Največ zaslug za to, da se je dnevnik ohranil, ima Jurkovičev vnuk Dušan Weixler, ki je prepoznal zgodovinsko vrednost dedovih spominskih zapisov in jih ponudil v strokovno branje dr. Petri Svoljšak na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, kjer so dnevnik prepisali.
Po strokovnem pregledu skupine zgodovinarjev in zahtevnem prevodu nemških zapisov, ki ga je opravila Renny Rovšnik, je dnevnik, ki ga je v zgodovinski kontekst postavil dr. Žiga Koncilja, izšel v knjižni obliki s številnimi izbranimi fotografijami. Jurkovič je domačim skoraj vsak dan pošiljal razglednice in dopisnice, po vnukovi evidenci se jih je ohranilo kar okrog 1250.
Prvi dnevniški list je Jurkovič popisal 12. septembra 1914, zadnjega pa 19. avgusta 1918; vmes je minilo devetintrideset mesecev in sedem dni. Po besedah vnuka Weixlerja je Jurkovič pisal dnevnik na posamezne liste papirja in ga po vojni skrbno prepisal v zvezek. Verjetno je tudi marsikaj dopolnil, zlasti opise krajev, skozi katere je potoval ali v njih živel, saj je skoraj nemogoče, da bi si lahko kljub radovednosti in zanimanju za kraje zapomnil toliko podrobnosti.
Kritičnost do vojske
Po nekajdnevnem bivanju v Gradcu je njegovo kritično oko opazilo vrsto nepravilnosti v avstrijski vojski, da se je »pustil pisati k raporti zaradi neznosnih razmer v vojašnici in prehrane«. Njegova kritičnost do nepravilnosti v vojski in še posebej nečloveškega ravnanja s podrejenimi ga je spremljala vsa vojna leta, kar je večkrat občutil tudi na lastni koži.
Večina častnikov je bilo pokvarjenih in pomehkuženih nacionalistov: avstrijski Nemci so sovražili Slovane, Jurkoviča sta glavni zdravnik in glavna medicinska sestra še junija 1918 poskusila zastrupiti v bolnišnici v Mariboru, ker si je upal ugovarjati glavnemu zdravniku; madžarski oficirji so ravnali z romunskimi delavci kot z živino, enako avstrijski z bosanskimi delavci. Oficirji so hrano, pijačo in tobak, kar je bilo namenjeno vojakom, oddajali židovskim lahkoživkam za druge usluge, zato Jurkovičevo mnenje o Židinjah ni nič kaj prijazno.
Zelo je kritičen do vodstvenega kadra, ki se izmika nevarnostim in predaja lahkemu življenju. Po srečanju in spoznavanju razmer v nemški vojski, kjer vlada red in ne poznajo lakote, s precej togote ugotavlja, da je Avstrija tuberkulozna in da bo po reku »Skupaj vozila, skupaj zvrnila« potegnila za seboj v prepad tudi Nemčijo.
Brez jadikovanja
Jurkovič je bil inženirec, skrbel je za gradnjo in vzdrževanje različnih vojaških objektov, od rovov do polaganja železniških tirov na treh frontah: najprej na soški, nato na vzhodni na Poljskem in v Ukrajini ter proti koncu še v Franciji in Belgiji. Vrednost njegovega dnevnika je v tem, da se nikjer ne spušča v jadikovanje, marveč jemlje svoje delo kot dolžnost do države, kot dejanje, ki bo po vojni njegovim bližnjim omogočilo lepše življenje. Vedno pa je tesno povezan z ljudmi, s katerimi deli usodo, predvsem pa z naravo in vsakokratnim okoljem, v katero je vržen.
Presenetljivi so njegovi opisi lastovic, ki se pripravljajo na jesensko selitev, ali z roso prepredenih pajkovih mrež. Vsak trenutek v tujem kraju je izkoristil za obisk in opis njegovih znamenitosti. Ali pa zapisi o posebnih dogodkih. Na božični večer leta 1916 je zapisal: »Sveti večer smo obhajali pri meni v podzemeljski luknji ter si naredili iz mladega bora božično drevesce, tistega smo si malo okrasili z lišpom in svečicami (to smo si nakupili v Kowlu) ter postavili pri meni na mizico. Mottoni je dal vsem podčastnikom cigarete in eno buteljko vina.«
Ali leto prej na soški fronti: »Nocoj pred odhodom na naše delo na toški 383 smo dobili božično darilo, in sicer sem jaz dobil: 2 ogrska koledarčka v obliki knjige notic, 50 komadov smotk Palamitas, 80 cigaret Sport, 50 Sicherhenstnadeln (varnostnih zaponk) ... Tudi nocoj je bila razmeroma mirna noč in proti polnoči so vsi topi utihnili. Ker so na 'Totenkote' posebno pri vrhu strelski jarki eden od drugega oddaljeni komaj do pet metrov narazen, so nam Italijani sporočili, da želijo nocoj mir in naj pridemo na naše vkope.
Ker pa njim nismo zaupali, smo jim primerno pismeno sporočili pod častno besedo, da se njim nič ne zgodi, ako pridejo na okop, ker potem tudi mi isto storimo. Pač pa je bilo prepovedano iti tako enim kakor drugim v strelske jarke. Dopisovali smo si na ta način, da smo pismo in kamen povezali skupaj ter vrgli čez žično ograjo v strelski jarek. Tako smo sklenili premirje za dve uri, to je točno ob 11h do 1h ponoči. O tem smo ustno obvestili svoje obrambno poveljstvo.«
S tem se ujema ena Jurkovičevih osrednjih misli: »Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?« Jurkovič je menda pisal dnevnik tudi med boji za severno mejo, a se je žal izgubil.
