A kot v nemškem poslovnem tedniku Handelsblatt ugotavlja nemški filozof in pisec knjižnih uspešnic Richard David Precht, je vprašanje, kaj je bilo sploh izvirnega v Marxovih delih.
Večino tega, kar se mu pripisuje kot izvirno odkritje, je namreč povzel po drugih mislecih.
Z Marxom se povezuje pojem odtujitev (nemško entfremdung), a v resnici si je ta pojem izmislil filozof Ludwig Feuerbach, ki je svet razlagal tako, da se človek odtujuje od samega sebe.
Po Marxu se človek odtujuje od samega sebe zaradi kapitalističnega mezdnega dela. Toda tudi prenos pojma odtujitve v ekonomijo ni zrasel na Marxovem zelniku. Avtor tega prenosa je filozof Moses Hess.
Pri Hessu izvira tudi Marxova teorija denarja ter teorija o bazi in družbeni nadstavbi.
Tudi misel, da je religija opij za ljudstvo, ni Marxova, ampak je to spesnil razvpiti markize de Sade, Marx pa jo je pobral od svojega prijatelja Bruna Bauerja.
Tudi pojem izkoriščanje (nemško ausbeutung) ni Marxova pogruntavščina, ampak sta si pojem izmislila zgodnja angleška socialista William Godwin in William Thompson. Njune spise je Marx odkril v knjižnici v Manchestru, kamor je skupaj s prijateljem Friedrichom Engelsom pripotoval leta 1845.
Avtor pojma diktatura proletariata je francoski socialist Louis-Auguste Blanqui, idejo o tem, da bo kapitalizem človeštvo v prihodnosti pahnil v množično bedo, pa je Marx pobral pri francoskem anarhistu Pierre-Josephu Proudhonu.
Pri Proudhonu je Marx tudi slišal o slavni teoriji o dodani vrednosti, ki si jo prilasti kapitalist s tem, da premalo plača svojega delavca. Proudhon je govoril o valeur ajoutée, pri čemer pa tudi on ni pravi avtor te ideje, ampak zgoraj omenjeni Anglež Godwin.
Marxov dialektični materializem, to je teza o napredovanju družbe, ki pelje k idealnemu stanju, pa izvira od nemškega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla. Zanj je bila popolna družba pruska uradniška država, za Marxa pa prihodnja brezrazredna družba, še piše Precht.