Kakšen dom je Evropa
Dve desetletji življenja pod velikim evropskim dežnikom sta Sloveniji prinesli veliko novosti in tudi veliko spoznanj. Vstop je bil spektakularen, nadaljevanje prav tako, takratna najsvetlejša nova evropska zvezdica je hitro napredovala. Morebitno skepso je odrivala zgodba o skupnem domu, vzajemnosti in priložnostih. Le nekaj let je bilo treba, da se je izkazalo, da so si večino najboljših priložnosti prilastili eni, vzajemnost pa je bila od vseh.
Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, je bilo videti, da je meja zgolj nebo. Srkali smo zgodbe o Evropi, o priložnostih, o sveži krvi, ki jo je z novo deseterico in najsvetlejšo zvezdico med njimi, Slovenijo, dobila stara dama. Seveda je dobila tudi velikansko novo tržišče in nove, precej voljne potrošnike, ki so jim iz držav “jedrne” Evrope prodali marsikaj tistega, česar doma niso mogli.
Takrat, ob pripravah na vstop, smo se preskušali v konceptih “evropejskosti”, razmišljali in sanjali o življenju brez meja, o sodelovanju, o tem, kako bo uspešna Slovenija svetilnik ne le za Balkance in vzhodnjake temveč tudi za nekoliko utrujene tradicionalne evropske države. Pred desetletjem, ob prvem okroglem jubileju življenja v skupni Evropi, smo ugotavljali, da so naši novopečeni kapitalisti v ihti za poslovanje na “odprtem trgu” za nekaj zrezkov klali krave, kar je postalo očitno z gospodarsko krizo po letu 2008 in grožnjo z upravniki državnega premoženja iz Bruslja nekaj let kasneje. Videli smo izčrpavanje Grčije in spregledali, da smo bili zaradi pohlepa nekaterih, ki jim je bilo zaupano upravljanje nekoč skupnega premoženja, na isti poti. Denimo da nehote, verjetneje pa v maniri, če gledam stran pač ne vidim, je pasti in nevarnosti spregledala tudi prepogosto pretirano naivna politika.
Na koncu ne gre za to, kdo je močnejši. Gre za to, kakšen dom je Evropa in v njej Slovenija za državljane, za nas, ki tukaj živimo.
Evropo in EU smo državljani Slovenije v minulih dvajsetih letih dodobra ponotranjili. Meje so padle tudi v glavah, žal pa se bruseljska evropskost preveč pozna v slovenskem uradništvu. Birokratizacija je ušla čez vse meje, v tem Evropo prehitevamo po levi in desni. Zaradi nedejavnosti politike in prepogosto nejasnosti njenih usmeritev se je preveč razbohotil koncept, da če ni odločitev ni niti napak. Njegov ujetnik so zlasti poslovno in naložbeno aktivni, ki jim energije odžirajo predolgi pohodi skozi ustanove.
Nekatere države, ki so bile pred dvema desetletjema v razvojnem pogledu globoko za našo, so nas v številnih kazalcih ujele in tudi prehitele. Zbadanje s “čehi” in “poljaki” že dolgo ne more biti več niti robata zabava. Iz držav, ki so s Slovenijo ali še kasneje vstopile v EU, prihajajo poročila o velikih infrastrukturnih projektih, financiranih iz evropskih sredstev, in o drugih naložbah, ki krepijo in oplajajo družbo. Resda je tudi pri nas nekaj odprtih projektov, med njimi drugi tir, ki pa je, čeprav zahteven, zgolj kratek železniški odsek.
Ena od priložnosti Slovenije je bila in tudi še je njena geografska lega. Lahko bi bili logistični kretničarji srednje Evrope, do neke mere s pristaniščem sicer smo, a zaradi dotrajanih in pomanjkljivih prometnih povezav v vse večji meri tudi cokla. Prav mogoče je, da pride neke vrste infrastrukturna “trojka” in pospeši gradnjo prometnic, ker naši preveč cincajo. Prometni tokovi se bodo v bližnji prihodnosti začeli izogibati Slovenije, a ves promet na potezi proti vzhodu se ji ne more izogniti. Naložbe v infrastrukturo pa niso zgolj več prometa, kot je mantra tistih, ki v življenju lahko funkcionirajo peš ali s kolesom. So tudi generator razvoja gospodarstva, zlasti takšnega, ki ima pri nas možnosti zaradi tehničnega in tehnološkega znanja in potenciala, pa tudi turizma, v katerem ni tako nepomembno, koliko časa je potrebnega za premikanje sem in tja. Silicijeva dolina ne bomo, to je že jasno, nastaja pa visokotehnološki grozd v naši bližini, v koroškem somestju Beljak-Celovec, kjer je službe poiskalo več tisoč strokovnjakov iz naše države.
Gledano nazaj, v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, bi Slovenija zaradi več dejavnikov lahko bila neke vrste brezcarinska Švica ali Singapur. A možnosti za novo neodvisno državico v Evropi so bile majhne, tudi domače težnje so bile čim prej priti za veliko mizo v Bruselj, kar je bila nenazadnje edina razumna možnost, vsej evroskepsi - češ da ne potrebujemo novega Beograda - navkljub.
Koncept povezane Evrope niti slučajno ni slaba stvar, a ima danes veliko problemov. Evropski unitarizem ni premagal nacionalnih držav, prav nasprotno, države se zapirajo, v našem delu Evrope je schengen še vedno suspendiran. Skupni interes je za nacionalnim, tako verjetno potekajo tudi sestanki v Bruslju. Evropa trenutno nima karizmatičnih voditeljev, ne v posameznih državah ne na ravni zveze. Tudi izbira na skorajšnjih volitvah vsaj pri nas ne obeta izstopajočih mislecev in govorcev, ki bi lahko dali pečat delovanju prihodnjega sklica evropskega parlamenta. Ker volilci vidijo stvari, kot so, da gre v glavnem za kruhoborsko leporočje, si tudi na skorajšnjih evropskih volitvah žal ne moremo obetati višje udeležbe od kritično nizke na dosedanjih, četudi jih bodo povezali z nekaj referendumi.
Evropa je žal na pragu vojne, ne le trgovinske in ekonomske, tudi čisto prave. Z notranjimi spori in zapleti na vse strani si je naša skupnost skrhala potenciale, njena globalna moč je manjša kot pred dvema desetletjema. A na koncu ne gre za to, kdo je močnejši. Gre za to, kakšen dom je Evropa in v njej Slovenija za državljane, za nas, ki tukaj živimo.
Utrujeni smo od bojev, ki niso naši boji, utrujeni smo tudi od zapletanj, ki nam jih namenjajo, da upravičujejo svoj obstoj. Polno, produktivno življenje je mogoče, o tem moramo biti prepričani. Seveda je veliko, celo največ na nas samih, ogromno pa tudi na tistih, ki odločajo. Vsiljujejo nam dilemo maslo ali topovi, ki je nočemo, nočemo pa niti, da je to njihova dilema.