Zakaj sem drzna in si upam dati odpoved? #Ajdapiše
Nisem še prišla do polovice četrtega desetletja mojega življenja, pa sem dala odpoved v službi že štirikrat. Že ali šele, je vprašanje, ki se poraja. Za naše starše, ki so celo življenje vztrajali pri istem delodajalcu, je ta številka verjetno že velika. Generacija, ki prihaja za mano, bi znala povedati, da »šele« štirikrat in ko bi jim obrazložila vse štiri situacije, bi mi rekli, da se premalo cenim. Mlajši gredo hitreje naprej, hitreje povedo, da nekaj ni v redu in da ni v skladu z njihovimi standardi. Pa ne le standardi, temveč tudi pričakovanji. Priznam, da jim kar malce zavidam to samozavest, ki jo moja generacija nima dovolj.
Današnja tema je že dolgo zorela v meni, praznik dela pa mi je dal pobudo, da končno tudi javno spregovorim. Nedolgo nazaj sem slišala govorice, da sem bila iz prejšnje službe, v kateri sem dala odpoved, odpuščena. Naj razjasnim, da še nikoli nisem bila odpuščena. Nikoli v življenju niti nisem dobila opozorila od nadrejenega, da svojega dela ne opravljam vestno. Vsako delo opravljam z največjim spoštovanjem in odgovorno, v vsaki zaposlitvi pa najdem povezanost z delom, kar je že Marx opredelil, kot bistveno vezivo, da se ne počutimo odtujene od svojega dela. Sem pripadnica neke vmesne generacije, ko se cenimo do te mere, da ob krivici ne delujemo po načelu »nastavi drugo lice«, vedno pa delujemo vestno in natančno. Pravim namreč takole: »Nimam veliko, imam pa svoj ugled. Svoje ime, pa naj bo to Ajda Vodlan ali pa Ajda piše.« Kolebala sem, kaj storiti v primeru, ko izveš, da nekdo po krivem omadežuje tvoje ime. Naj kar molčim? Se pretvarjam, da me ni prizadelo? Pripadniki starejših generacij bi verjetno to predlagali. Da se ne splača bojevati kot Cervatesov Don Kihot. Morda sem krivična in to ni lastnost starejših generacij, temveč je to zgolj nasvet, ki ga dajejo svojim potomcem, ker jih je strah za njih.
Zakaj sem dala odpoved? Čeprav ljudje tarnamo zaradi višine plače, pa so glavni razlog za menjavo službe skoraj vedno odnosi. Tudi v mojem primeru je bilo večinoma tako. Imela sem srečo, da sem imela vedno čudovite sodelavce, ki so ustvarjali dobro klimo. Pomembno mi je, da imam z veliko večino nekdanjih sodelavcev stike in dobre odnose ter da imajo dobro mnenje o meni in o mojem delu. Pravijo, da mlajše generacije potrebujejo smisel pri svojem delu. In potrebujejo vodjo, ki ga spoštujejo – zaradi njegovih dejanj, ne besed. V tem primeru zagotovo spadam k miselnosti te generacije.
Danes je veliko lažje dati odpoved. Sama sem jo prvič dala leta 2015. Verjetno je bilo to eno težjih let v slovenskih zgodovini za novo zaposlitev, saj smo bili na vrhu gore posledic krize iz leta 2009. Služb ni bilo in z magistrsko izobrazbo sem se prijavljala na vse, kar se je dalo, od blagajničarke v Hoferju do natakarice pa vseh uradniških del vmes. Nič. Popolnoma drugi časi, kot so danes in če bi raziskovali vpliv trga dela na samozavest posameznika, bi verjetno ugotovili, da smo tisti, ki smo poslali na desetine prijav na delovna mesta, kar zelo drugačni, kot so ljudje, ki danes iščejo prvo službo. Danes se še bolj zavedamo, da je življenje prekratko, prekrhko, da bi molčali in sprejemali vse, kar si nekateri mislijo, da si lahko dovolijo. Trg dela, ki vneto išče vestne delavce, spodbuja to miselnost, načelnost. Portali prostih mest ponujajo kar precejšnjo bero, o kateri bi lahko le sanjala pred leti ob mojem prvem srečanju s pisanjem CV-jev in prošenj. Moj nasvet je torej kombinacija starejših generacij, vztrajaj, in mlajših, ceni se, ko je čas, da greš.
Zakaj to pripovedujem? Iz dveh razlogov: prvič, ker v Sloveniji še vedno premalo govorimo o tematiki menjave službe, čeprav so časi zelo naklonjeni delojemalcem, delavcem, manj delodajalcem (ravno obratno kot je bilo v letu 2015). Če ste dober delavec, delajte dobro, vendar ne verjemite cesarjevim besedam, da je življenje trpljenje in da trpite v tišini. Smo delavci, nismo pa hlapci (navkljub zgodbam o tisočletnem hlapčevstvu slovenskega naroda). In časi, ko primanjkuje delavcev, so odlična priložnost, da se postavimo zase. Pa ne govorim le o plačah – govorim predvsem o odnosu, ki ga imajo vodstveni kadri do zaposlenih. Govorim predvsem o spoštovanju. Delavec svoj čas, svoje znanje in sposobnosti zamenja za denar, upošteva navodila tistih, ki vodijo, vendar pa to ne pomeni, da je podrejen.
In to je tudi drugi razlog te kolumne: življenje me je pripeljalo do točke, ko imam moč in imam glas. Imam možnost, da naglas spregovorim o govoricah, ki niso resnične. Pa naj povem, da me pavšalne govorice niti malo ne ganejo, vsak je slišal kakšen komentar izza vogala o svojem izgledu, neprimerni frizuri ali nohtih neprimernega odtenka, pa tudi obnašanju in odločitvah. Govorice, ki se dotaknejo našega jedra, naše biti, integritete in imena pa me vedno napolnijo z besom. Imam možnost, da ne pustim, da lahko kar govorijo, kar koli že govorijo, brez posledic. Kdaj spregovoriti, kdaj se upreti (pa smo spet pri praznikih)? Mislim in verjamem, da je naša dolžnost, da vedno znova in vse večkrat. Pa ne tako zelo zaradi sebe, temveč ker imamo odgovornost do tistih, ki prihajajo za nami, da jim utremo lepšo pot. Da jasno in glasno povemo, ko nekaj ni prav. Ne pa da pokorno molčimo, ker mislimo, da nimamo moči. Imamo jo. Priznam, da sem glede objave kolebala, a sem se v duhu včerajšnjega dne, ko nas je zapustila spoštovana gospa Manca Košir, odločila, da zapisano tudi javno delim. Dobra komunikacija je ključ do dobrih odnosov in vsak »rekla – kazala« nas oddaljuje od vrat napredne in suverene družbe. Naučila nas je poti, ko z lepo besedo pridemo drugam, tja, kamor je vredno. V lepi in pravi besedi je dejanska moč. In zato sem jo jaz tokrat tudi izkoristila – pa ne zadnjič.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.