REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Harvardski profesor Stephen Walt: Podpora Hamasu in napad Irana na Izrael zakonita, za vojno so odgovorne ZDA!

Harvardski profesor Stephen Walt: Podpora Hamasu in napad Irana na Izrael zakonita, za vojno so odgovorne ZDA!Stephen Walt: V skladu z Ženevskimi konvencijami ima prebivalstvo, ki živi pod 'vojaško okupacijo', pravico do upora okupacijskim silam. Vir: Posnetek zaslona, X

Stephen Walt je nedvomno najbolj znani harvardski profesor mednarodnih odnosov in skupaj z Johnom Mearsheimerjem eden od dveh najbolj eminentnih predstavnikov »realistične« šole mednarodnih odnosov.

Medtem ko so se slovenski mediji in razni komentatorji v zadnjem času razpisali o menda »neuspešnem« ali celo »impotentnem« povračilnem napadu Irana na Izrael (in nato seveda kovali v nebo domneven izraelski, praktično neopazen napad s »kvadkopterji«), ter kritizirali menda napačen odziv Irana, razni politiki pa o Hamasu še zmeraj govorijo izključno le kot o »teroristih«, a ta profesor vse skupaj ocenjuje povsem drugače.

Na Waltovo mnenje nas je opozoril Arnaud Bertand.

Poglejmo torej kaj pravi o iranskem napadu, ki je velik odmik od tega, kar običajno slišimo v zahodnih medijih.

V članku z naslovom »Amerika je podžgala ogenj na Bližnjem vzhodu« je v časniku Foreign Policy zapisal vrsto precej drugačnih, kritičnih ocen.

V skladu z Ženevskimi konvencijami ima prebivalstvo, ki živi pod 'vojaško okupacijo', pravico do upora okupacijskim silam.

Najprej piše, da je splošna podpora Irana Hamasu po mednarodnem pravu legitimna: »V skladu z Ženevskimi konvencijami ima prebivalstvo, ki živi pod 'vojaško okupacijo', pravico do upora okupacijskim silam. Glede na to, da je Izrael nadzoroval Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem od leta 1967, koloniziral ta ozemlja z več kot 700.000 nezakonitimi naseljenci in pri tem pobili na tisoče Palestincev, ni dvoma, da gre za 'vojaško okupacijo'.

Za odpor seveda še vedno veljajo vojni zakoni, Hamas in druge palestinske skupine pa jih kršijo, ko napadajo izraelske civiliste, vendar je upiranje okupaciji legitimno in pomagati obleganemu prebivalstvu pri tem ni nujno napačno, ne glede na to, če je Iran to storil iz lastnih razlogov in ne zaradi globoke zavezanosti palestinskemu cilju.«

Drugič, odgovor Irana na bombardiranje njegovega konzulata v Damasku s strani Izraela Walt ocenjuje kot razumnega: »Odločitev Irana, da se maščuje, potem ko je Izrael bombardiral njegov konzulat in ubil dva iranska generala, je težko dokaz prirojene agresivnosti, zlasti glede na to, da je Teheran večkrat dal vedeti, da nima namena razširiti vojne. Dejansko je bilo njegovo maščevanje izvedeno na način, ki je dal precejšnje opozorilo Izraelu in zdi se, da je bil zasnovan tako, da sporoča, da Teheran ne želi nadaljevati stopnjevanja. Kot običajno pravijo ameriški in izraelski uradniki, ko uporabijo silo, Iran skuša preprosto 'obnoviti odvračanje'.«

Nazadnje Walt pravi, da je »odgovornost [za to, kar se dogaja] bolj v Washingtonu kot v Teheranu.«

In zakaj?

V bistvu zato, ker ZDA »Izraelu vsako leto zagotovijo milijarde dolarjev sofisticirane vojaške opreme, skupaj z večkratnimi zagotovili, da je podpora ZDA brezpogojna«.

Walt piše, da »države z nenadzorovano močjo to običajno zlorabljajo in Izrael ni nobena izjema. Ker je Izrael veliko močnejši od svojih palestinskih podložnikov – in bolj sposoben tudi od Irana, lahko proti njim deluje nekaznovano in običajno tudi ravna tako. Desetletja velikodušne in brezpogojne podpore ZDA so Izraelu omogočila, da počne, kar hoče, kar je prispevalo k temu, da sta njegova politika in obnašanje do Palestincev sčasoma postajala vse bolj ekstremna.«

Opozarja tudi, da se je dovolilo, da se razvije situacija, v kateri ima le učinkovit oborožen odpor učinek na Izrael: »Samo v tistih redkih primerih, ko so Palestinci uspeli mobilizirati učinkovit odpor - kot so to storili med prvo intifado (1987-1993) – so bili izraelski voditelji, kot je nekdanji premier Jicak Rabin, prisiljeni priznati potrebo po kompromisu in poskusu sklenitve miru. Na žalost, ker je bil Izrael tako močan, Palestinci tako šibki in ameriški posredniki tako pristranski v korist Izraela, noben od Rabinovih naslednikov ni bil pripravljen ponuditi Palestincem dogovor, ki bi ga lahko sprejeli.«

Vir: Posnetek zaslona, X
Samo v tistih redkih primerih, ko so Palestinci uspeli mobilizirati učinkovit odpor - kot so to storili med prvo intifado (1987-1993) – so bili izraelski voditelji, kot je nekdanji premier Jicak Rabin, prisiljeni priznati potrebo po kompromisu in poskusu sklenitve miru.

Walt na koncu sklene, da so tukaj na delu tudi velika ironija, saj so »posamezniki in organizacije v Združenih državah Amerike, ki so bili najbolj vneti pri zaščiti Izraela pred kritikami in potiskali eno administracijo za drugo, da podpira Izrael, ne glede na to, kaj počne, v resnici naredili ogromno škodo državi, ki so ji poskušali pomagati.«

Opisuje trenutno situacijo, v kateri: 1) »rešitev dveh držav ni uspela«, 2) se Izrael »spreminja[v] v državo-parijo«, 3) »podpora med mlajšimi Američani - vključno s številnimi Judi – pada« in 4) Iran je »blizu tega, da si pridobi jedrsko orožje, in je preprečil prizadevanja ZDA, da bi ga izolirali«.

Na koncu zapiše še neizogiben zaključek: »Če bi bili Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve (AIPAC) in njegovi zavezniki sposobni samorefleksije, bi bili zgroženi zaradi tega, da so pomagali, da Izrael to stori samemu sebi.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke