Komentar Lovra Kastelica: Med galebi
Nebo je bilo brez oblačka, jaz pa sem ravno kolesaril proti službi. Črna vdova je bila s svojo prepoznavno in črno kovinsko fasado že skoraj na dosegu roke.
Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je tako močno presenetilo, da sem se moral pri priči zaustaviti. Presenetilo me je namreč darilo z neba, ki je priletelo naravnost name: po svoje je bil to čisti zadetek na loteriji, nekaj, kar naj bi človeku prineslo celo (finančno) srečo, po drugi strani pa je padlo name nekaj tako svinjskega, da sem začel že v naslednjem hipu iskati krivca za to.
Zrl sem v jasno nebo in zaman iskal vrano, goloba ali pa vrabca: nad mano so krožili samo galebi. Zato sem samo še bolj pozorno pogledal na vse strani neba ter moral slednjič z osuplostjo sprejeti dejstvo, da mi je darilo z neba poslal galeb, žival, ki jo povezujem izključno z morjem, nikakor pa ne z Ljubljano.
Četudi galebi niso bili nikoli moje najljubše živali, pa si morja vseeno ne morem predstavljati brez teh rumenonogih in robustnih ptic kot tudi ne brez njihovega značilnega oglašanja, nenehnega kroženja okoli ribiških ladij; morje si lahko na mah prikličem tudi z Dragojevićevim refrenom »moj galebe«; še starejši od mene pa galebe gotovo povežejo tudi z znamenitimi ljubimci, glavnimi frajerji vzdolž jadranske obale, zaradi katerih so v 70. letih prejšnjega stoletja prihajale k nam na spolni turizem trumoma ženske iz severnih in bolj razvitih držav.
Od pripetljaja, ki sem ga doživel, je že skoraj leto dni: v Ljubljani pa je galebov samo še več! Njihovo oglašanje lahko slišim že globoko v Šiški. Pa nam poskušajo kljub temu prodati, da so galebi v prestolnici nekaj povsem običajnega in vsakdanjega; ne, niso; ter da je naš občutek, ali je v nekem okolju prišlo do povečane prisotnosti določenih ptičjih vrst, predvsem zelo subjektiven; ne, ni!
Odkar sem pred dnevi celo že v Ajdovščini videl polno njivo galebov, se ne morem več slepiti, da ta vrsta ptic še ni vstopila v prostor, ki ni značilen zanjo in je od prej nismo bili vajeni.
Ko sem najmlajši hčerki v ponedeljek pokazal na obilnega galeba, ki je v vsej svoji mogočnosti priprhutal ter se zaustavil tam na rečni gladini Ljubljanice, me je mala v hipu podučila: »Ne, to ni galeb, to je goska! Galebi so na morju!« Celo povsem neobremenjena triletnica je imela tedaj občutek, da ta vrsta pač ne spada v ta prostor ter da se je moralo v okolju nekaj močno spremeniti.
