Skušnja šolska je bila pred kratkim,
tista, kjer pokaže rezultate
se pred vsemi, javno, saj poznate,
tista s palico, s korenčkom sladkim.
Tudi on, predsednik naš razreda,
naj pokazal svoje bi dosežke,
jih iz šolske je prebral beležke,
da bolj resno cela stvar izgleda.
Ko je bral, so gledali postrani,
le od kod številke mu, podatki,
osladkani, premočno vsi sladki,
da želodec kos ni taki hrani.
Bi verjel, ko druge sem poslušal,
zinil fant je, da sem brez dosežkov,
a ko gledam v zvezek, kup presežkov
najdem v njem, jih strniti bom skušal.
Je prebral na kratko, da obvlada
ne le snov, še tisto, kar poraja
komajda se v glavah, ne obstaja,
njemu prvemu da v glavo pada.
Je prebral, da vedno dobro dela,
a ocen da tu ne bo navajal,
ker preveč sam sebi bi ugajal,
da kar tresla bi se šola cela.
Ker preveč bilo je vsega branja,
zvezek je čez čas samo zaprl,
se po zbranih naokrog ozrl,
bil deležen sladkega hahljanja.
Kaj smejiste se? Tu res ni šmenta,
zvezek moj vam vendar dokazuje,
da me razred nujno potrebuje,
zrel da za mandat sem repetenta.
