To so pravzaprav eni žalostni dnevi. Luka Mesec je nepreklicno odstopil kot vodilni člen naše koalicije, kar je povzročilo vrsto nepredvidenih posledic. Dejan Židan je že pred tem v imenu CK ZKS Mesca rotil, da naj v imenu revolucije in nazadka tega ne stori, a Lukec je bil neomajen in šefa novodobne udbomafije – kot pravijo domobranci – ni hotel sprejeti v avdienco. Židanu tako ne preostane drugega kot da se zapije, pa tudi pikanje olajša bolečine. Fašisti celo omenjajo, da ima zaradi tega težave z erekcijo, kar je dobra novice za njegovo soprogo, ki mu ni dovoljevala, da spi v ljubljanskem poslanskem stanovanju, ker mu ni zaupala – menda zaradi vinske kraljice. Zdaj se je pokazalo, da se vinska kraljica ni toliko ukvarjala s seksom, kot s švercanjem nezakonitih migrantov. To je denar tudi za partijo. Volitve se bližajo.
Je pa Dejanu Židan na trideseto obletnico partijskega kongresa v luči likvidacije Nicolaeja Ceausescuja – ki ni bil zato nikoli dokončan – imel svoje nadaljevanje v Velenju. To je znano komunistično proletarsko mesto, ki je bilo zgled funkcioniranja komunizma in socializma in so tja vodili najpomembnejše diktatoeje sveta, da so gledali ta čudež privilegijev. Od vsega blišča je tam ostal samo nadnaraven spomenik Tita. A če prav razumem njihov partijski program, potem je rešitev za socializem in komunizem in za socialno propadajoče Velenje še večji Titov spomenik. Ob tem je intelektualna kapitalistična velesila partije Matjaž Han dejal, da bodo socialni demokrati prevzeli odgovornost (fašisti se režijo) in dali novo ekipo strokovnjakov (domobranci se križajo), ki so uspešno delali zadnjih petindvajset let (tu je zagrmelo). Temu so včasih popitovci rekli fazni zamik socialistične ekonomske politike, potem jih je pa bankrot prehitel. Takrat je trdorokec Franc Popit rekel: kaj čmo, fakti bruti.
Geslo partijskega kongresa v Velenju je bilo “si še drznemo sanjati” – seveda v luči njihovega udbomafijskega šefa Milana Kučana, ki je na dan osamosvojitve rekel “danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan”. V resnici je bil Židanov kongres neka oblika vedeževanja, saj so po dnevnik redu imeli: pogled v zeleno prihodnost, pogled v solidarno prihodnost, premor za kosilo, pogled v razvojno prihodnost, druženje. Najbolj je uspela ta zadnja točka dnevnega reda. Sicer pa je znano, da je v bivši Jugoslaviji po vsakem kongresu partije precej tovarišic komunistk zanosilo, soprogi, ki so potem to problematizirali, pa so leteli iz članstva. Temu se je reklo socialistična kadrovska politika in je prav, da se tradicija nadaljuje. Mimogrede, Židan je demokrat, čeprav se to nekaterim zdi smešno – v avdienco je sprejel nekega čudaškega tipa (kar je ustavna pravica), ki ga je malo prej – bom citiral – poslal u kurac.
Čeprav se iz Serpentinškove reformne politike nekateri norčujejo, pa je dosegla dve socialistični zmagi! Ena so zastonj vožnje z avtobusi za upokojence in večina to pozdravlja – tako so najranljivejše skupine državljanov na toplem, vozijo se v daljavo in pozabijo na lakoto. Drugi reformni uspeh je, da bodo na semaforjih liki žensk v krilu, čeprav vsi vedo, da nosijo hlače in da je večina zagretih feministk v resnici zelo možatih. A kar je, je. Reforma je. Ne smemo pa spregledati 184 milijonov, ki jih je dobil okoljski Simon Zajc za študije, seminarje, delavnice in izobraževanje od vrtcev do upokojenskih društev za učenje o trajnostnem razvoju podnebnih sprememb. Dobro, na kratko: volitve so blizu in denarja ni nikoli preveč.
T. F.