Zdrava mesta? Ko McDonald’s postane kraj za druženje mladih …

Slovenija 05. Maj 202405:30 2 komentarja
Louise Vogel Kielgast
Louise Vogel Kielgast (Foto: Denis Sadiković/N1)

Kako mesta načrtovati z mislijo na zdravje prebivalcev? So avtomobili vedno slabi? Kako pomembna je "dolgočasna" infrastruktura? In zakaj se je treba prenove lotiti po "detektivsko"? Danska strokovnjakinja za zdrava mesta, ki sodeluje tudi s Svetovno zdravstveno organizacijo, je v Ljubljani delila svoje izkušnje in nasvete pri snovanju "zdravih" mestnih prostorov.

“Zanimivo se mi zdi, da imate vse glavne zdravstvene ustanove locirane praktično v središču mesta. V številnih drugih mestih so se bolnišnice že umaknile na obrobje,” nam je na vprašanje, kakšna so njena opažanja po kratkem obisku Ljubljane, dejala Louise Vogel Kielgast. “Imate dobre pogoje za integracijo zdravstvene oskrbe v mestno življenje, vendar pa neposredna okolica medicinskega kompleksa (UKC Ljubljana; op. a.) ni udobna, vabljiva, varna ipd., kot bi lahko bila.”

Louise Vogel Kielgast je danska antropologinja in prostorska načrtovalka. Je direktorica programa za zdravje pri danskem arhitekturnem biroju Gehl, kjer se prvenstveno ukvarjajo s snovanjem ulic in trgov, torej javnega mestnega prostora med stavbami. Njihovo poslanstvo, kot ga je utemeljil arhitekt in urbanist Jan Gehl, je “humanizirati” mesta, zagotoviti, da javni prostor po prenovah ni zgolj lep in bleščeč, temveč tudi uporaben in vabljiv za meščane. Biroje imajo v Köbenhavnu, New Yorku in San Franciscu.

V Ljubljano je prišla na povabilo društva Prostorož, kjer si prizadevajo, da bi tudi v Ljubljani opravili kakšen dodaten razmislek o urejanju prostora v smeri spodbujanja zdravja njenih prebivalcev.

“Naše delo je tudi malo detektivsko”

Projekti biroja Gehl se praviloma začnejo z opazovanjem, kako ljudje uporabljajo mestne prostore. “Veliko našega dela je pravzaprav prepoznavanje zakonitosti, ki vplivajo na rabo prostora in predlaganje sprememb,” je dejala Louise Vogel Kielgast. “Naše delo je tudi malo detektivsko.”

Eden njihovih najodmevnejših projektov je prenova znamenitega Times Square v New Yorku, ki je prinesla zaprtje dela površin za promet.

Times Square
Posedanje na Times Square (Foto: Profimedia)

“Najprej smo izmerili prostor in prešteli število uporabnikov. Ugotovili smo, da je bilo le 10 odstotkov “trga” namenjenega pešcem, 90 odstotkov pa avtomobilom, nam je povedala. “Ko pa smo prešteli uporabnike trga, smo ugotovili, da je 90 odstotkov pešcev in le 10 odstotkov potnikov v avtomobilih. Ob predstavitvi teh številk je bilo vsakemu hitro jasno, da gre za nepravično razdelitev prostora.”

In to je bila podlaga za ukrepanje. Prvi začasni ukrep je bilo preprosto zaprtje dela ulice za avtomobile in namestitev stolov za posedanje, sčasoma pa so območje za pešce še dodatno oblikovali in nadgradili. “Pri tem smo z anketami sproti preverjali javno mnenje v zvezi s spremembami, hkrati pa smo spremljali tudi podatke o prometnih nesrečah in ugotavljali, da se je prometna varnost na območju izboljšala.”

Med newyorškimi taksisti je bilo sprva veliko nasprotovanj, se spominja Lousie Vogel Kielgast. “A ko smo jim s podatki dokazali, da se je pretočnost prometa na območju dejansko izboljšala, so tudi oni sprejeli novo ureditev.”

“Sklenili smo, da moramo najprej razumeti obnašanje tamkajšnjih najstnikov”

Kot poudarja Vogel Kielgast, njihovo delo pogosto predstavlja šele podlago za začetek dolge razprave o iskanju ustreznih rešitev. “Pogosto ne gre za preproste rešitve s hitrimi rezultati.”

Včasih jih pokličejo, ker želijo ukrepe v zvezi s točno določenim problemom, kot je denimo otroška debelost. To je bil izziv, s katerim so se soočili v južnem Londonu. “Sklenili smo, da moramo najprej razumeti obnašanje tamkajšnjih najstnikov. Mnogo preveč politik in rešitev je zasnovanih brez pogovora s tistimi, ki jih zadevajo. Organizirali smo več fokusnih skupin, prav tako smo opazovali njihovo obnašanje in navade.”

Želeli so vedeti, kje se zadržujejo, kako preživljajo prosti čas, kakšne so njihove prehranjevalne navade … “Izkazalo se je, da veliko časa preživijo v McDonaldsu in drugih restavracijah s hitro hrano. Iz pogovorov je postalo jasno, da v njihovih očeh ne gre zgolj za restavracije s poceni hrano, to so postali njihovi prostori za druženje. Lahko sedijo sami, odrasli jih ne nadzorujejo ali motijo, tam jim je udobno.”

McDonalds podzemna železnica
Foto: Profimedia

Ugotovili so, da so restavracije s hitro hrano strateško postavljene zraven avtobusnih postaj, ki jih mladi uporabljajo za prevoz do šole in domov. “V takih primerih je učinkovita intervencija možna zgolj s sodelovanjem več sektorjev, vključno z zasebnimi podjetji. Se pa lahko tudi vprašamo, ali bi poseg v prostor, s katerim bi območje neposredno ob avtobusnih postajah naredili bolj privlačnega za posedanje, zmanjšal potrebo mladih, da zavijejo v McDonalds.”

Urejanje tovrstne infrastrukture je pogosto zapostavljeno, opozarja. “Morda se preveč osredotočamo na izboljševanje možnosti za rekreacijo in preživljanje prostega časa, pozabljamo pa na izboljševanje vsakodnevnih “nujnih” prostorov, kot so denimo avtobusne postaje, šolska okolja.”

“Avtomobili lahko tudi povečajo občutek varnosti”

Ko se pogovarjamo o zdravem okolju v mestu, ne moremo mimo avtomobilov. Ti povzročajo onesnaženje zraka, prispevajo k hrupu, zasedajo prostor in poslabšujejo prometno varnost v mestu. A tudi v tem primeru je treba preučiti vsak primer, vsak prostor posebej.

“Umikanje avtomobilov s cest je zagotovo lahko zelo učinkovit ukrep v smeri izboljšanja zdravja prebivalcev. A rešitev ni vedno popoln izgon avtomobilov iz mesta,” opozarja Loiuse Vogel Kielgast. “Na nekaterih območjih lahko prisotnost avtomobilskega prometa tudi poveča občutek varnosti, saj pomeni več parov oči na ulici. Se pa popolnoma strinjam, da zmanjšanje prevlade avtomobilov prinaša številne koristi v smislu bolj zdravega okolja.”

Louise Vogel Kielgast
Louise Vogel Kielgast (Foto: Denis Sadiković/N1)

“Zdravje ni samo odsotnost bolezni”

Se pa pri vprašanju zdravega okolja v mestu po njenem mnenju pogosto preveč osredotočamo zgolj na onesnaženje, zanemarjamo pa učinke družbenih vidikov dobrobiti. “Raziskave kažejo, da je občutek zdravja močno povezan z občutkom pripadnosti skupnosti. Zdravje ni samo odsotnost bolezni, je tudi občutek sreče in zadovoljstva.”

Zato je po njenem mnenju nujno treba vlagati tudi v družbeno infrastrukturo, ki bo spodbujala vključenost prebivalcev. “Pri vlaganju v fizično infrastrukturo pogosto pozabimo, da jo je treba ‘napolniti’ z različnimi programi, ki bodo privabili ljudi ter spodbujali njihovo povezanost in občutek pripadnosti.”

V središču Ljubljane prebivalci čutimo vse manj pripadnosti, smo pripomnili. Zdi se, da je mesto vse bolj namenjeno turistom. “Zdravje mesta mora nujno vsebovati tudi komponento pravičnosti. Če določeni deli mesta zaradi visokih cen postanejo nedostopni določenemu segmentu prebivalcev, to predstavlja veliko izgubo potenciala za izboljšanje zdravja,” je odvrnila.

7 let razlike v pričakovani življenjski dobi

Danska prestolnica Köbenhavn, kjer živi in dela Louise Vogel Kielgast, velja za vzor mestnega načrtovanja, kjer prevladujejo pešci in kolesarji.

Kolesarjenje Koebenhavn
Kolesarjenje v Köbenhavnu (Foto: Profimedia)

A kljub temu naša sogovornica opozarja, da morajo še veliko postoriti. “Opažamo namreč veliko razliko v pričakovani življenjski dobi prebivalcev v različnih delih mesta. V dveh sosednjih soseskah je razlika kar 7 let. Treba se bo potruditi razumeti razloge za to razliko in napeti vse sile za odpravo te neenakosti.”

Najbolj bolni ljudje so izpostavljeni hrupu, onesnaženju, vročini …

“Louise smo v Slovenijo povabili zato, ker se nam zdi, da moramo kakovost urbanega okolja začeti vrednotiti drugače kot v okviru preživetih dihotomij, kot so grdo/lepo, polno/prazno, sivo/zeleno,” nam je povedala sociologinja Zala Velkavrh iz društva Prostorož. Primeri, ki jih navaja danska strokovnjakinja, bi nas morali po njenem mnenju “siliti, da o navadah meščank in meščanov pridobimo nove podatke ter razmišljamo o intervencijah, ki bi jim zdrav življenjski slog približale v vsakdanjem življenju”.

Ob tem se Zala Velkavrh strinja z opažanjem, da širše območje Kliničnega centra nujno potrebuje temeljito preureditev. “Tam se zadržuje 8.000 zdravstvenih delavcev in najbolj bolni ljudje v državi, a se kljub temu soočajo z izjemnim hrupom, slabo kakovostjo zraka, poletnim pregrevanjem zraka. Poleg tega je na območju bistveno premalo zelenih površin, ponudnikov zdrave hrane skorajda ni.”

Zala Velkavrh
Zala Velkavrh (Foto: Žiga Živulovič jr. /BOBO)

Višina najemnin kot ovira na poti do zdravja

Če bi želeli okrepiti zdravje prebivalcev, bi morali po njenem mnenju začeti spremljati in sistematično izboljševati kakovost življenja tudi v stanovanjskih soseskah. “Bolje moramo razumeti vsakdanje težave prebivalcev, npr. to, da celo v našem največjem parku Tivoliju ni niti enega javnega WC-ja.”

Predvsem pa, dodaja, moramo zagotoviti, da ljudje ne porabijo večine prihodka za najemnino. “Dokler bodo stanovanja tako draga in nedostopna, lahko povsem upravičeno pričakujemo, da bodo tudi zdravstveni problemi znotraj skupine z nizkimi dohodki večji, saj si zdravega življenjskega sloga sploh ne morejo privoščiti.”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje